Tisti večer sem s težkim srcem legel v posteljo, saj sem vedel, da ni načina s katerim bi Robiju lahko olajšal bolečine ali ga rešil elektro terapije. Držal sem pesti in upal, da se ne bo vdal, ter da ga strašanska bolečina ne bo pripeljala do česa hujšega. Začel sem premišljevati koliko ga dejansko sploh poznam in se spraševal, če morebiti dr.Žgulj ne sluti njegovih sposobnosti, pa ga zato sedaj želi na krut način pripraviti do "priznanja" o nadnaravnih močeh. Človek kot je dr.Žgulj vsekakor ne bo izbiral sredstev za dosego ciljev. Čeprav zna biti na momente prijazen človek, pa ob zasledovanju lastnih ciljev postane egoistična baraba, ki bi prodala tudi svojo familijo, v kolikor bi mu to prineslo kake koristi. Skratka mrzlosrčna pizda, ki zadovoljuje samo svojo sebičnost. Ob misli na dr.Žgulja sem namrščil čelo in mu v mislih izrekel par zelo sočnih kletvic.
Želel sem si, da bi se Robi še kaj telepatsko javil, da bi malce pomiril moje strahove, vendar se mi želja ni uresničila. Počutil sem se tako prekleto samega in nemočnega. V misli so mi pritavale njegove besede o moji življenski legendi in spraševal sem se o samem bistvu našega obstoja, namena in podobnih težkih filozofskih vprašanj. Kdo smo, zakaj smo, koliko časa bomo, kakšne sposobnosti imamo?… vprašanjem kar ni in ni bilo videti konca. Nekaj časa sem se z njimi še uspešno boril, potem pa me je izčrpanost matirala v dveh potezah…trdno sem zaspal vse do ranega jutra, ko me je zopet čakalo "neprijetno" presenečenje.
Zjutraj, ko sem odprl oči, sem v sobi zagledal Korla, kako pospravlja Robijeve stvari… Živčno sem skočil iz postelje in naredil par hitrih korakov proti Korlu, v glavi pa se je medtem porajalo okoli tisoč vprašanj, ki so vsako zase zahtevali odgovor. "Kje je Robi, kaj se nardili z njim?", sem glasno in vznemirjeno skorajda kričal proti Korlu, ki se ni preveč zmenil zame… vse dokler ga zaradi ignoriranja nisem fizično napadel, kar mi je prislužilo par podrebernih batin in par tednov samice, da razmislim o svojih dejanjih. Med izvrševanjem kazni, ki je bila takojšnja in brez možnosti pritožbe, sem se bal najhujšega – da Robi ni preživel. Tako so me zbasali v majhno sobico, ki razen zidne trde mrežaste postelje ni imela nobenega pohištva. Vsepovsod naokoli beton in eno samo oknce, ki je prepuščalo ravno toliko svetlobe, da sem rahlo megleno videl vsaj obrise sobice. "Sam še tega se ti je blo treba, ja", sem si mislil in bil jezen sam nase. Vedel sem, da se hitro ujezim in da velikokrat nekontrolirano sproščam čustva (tudi ob neprimernih trenutkih), vendar sem s tem dejanjem presegel samega sebe. Brez občutka za čas bom moral spremeniti bioritem in ga prilagoditi dolgotrajni temi. Minute vem, da bojo dolge in ure se bodo vlekle kot tedni. V samici imaš samo dve izbiri – ali se sprijazneš s situacijo ali pa še bolj zblazniš. Kaj bo doletelo mene…kdo ve?
Zopet se mi je podrl svet in vsi tisti koščki, ki so bili takrat za silo zlepljeni zaradi pomoči in zaupanja sijajne deklice, so se porazgubili v meni, kot prah v vetru. Pomislil sem nanjo kot že večkrat doslej in se spraševal, če je ta trenutek srečna z njim. Bo dobro ravnal z njo, jo bo spremljal na koncertih, na potovanjih v tujini, na morju, ki ga tako zelo ljubi… predvsem pa najbolj pomembno… jo bo ljubil kot bi se spodobilo in bi bilo pravično? Naj ji bog, v katerega vrjame, ustreže pri njenih željah in jo usmeri na pravo pot, da bo postala srečna ter brezskrbna. Ne bo več dolgo, ko bo prišel poseben dan, tisti dan, ko bo prejela veliko čestitk in želja, mojega poljuba in objema pa zaradi oddaljenosti ne bo mogla prejeti. Pa tako lažje in lepše bi bilo vse v živo kot pa virtualno. Preden bom zaspal, bom vse misli usmeril v to, da bojo na nek način ta sporočila in čestitke prispele do nje – imej zaupanje so mi večkrat rekli…. pa naj bo – ni boljšega in primernejšega trenutka, kot trenutek krize. Ne smem ostati sam, ker ko gre človek enkrat skozi depresijo in apatijo, ni moč napovedati česa vsega se bo poslužil v obupu. Toliko bolj nevarno je, če sam v sebi nisi prepričan, ali je srce sploh sposobno dobrih del in tiste prave pristne ljubezni. Žalost pobije še tako močnega duha, razočaranje pa osamljenega človeka razjeda kot mrhovinarji crkovino sredi puščave.
Oči so zaprte, ležim na hrbtu in s težavo požiram svojo slino. V spomin si kličem sliko simpatičnega obraza s toplimi ustnicami in ljubkim noskom. V ušesih pa odzvanja: "O fak…".
