Zadnji dan leta 2006…

Tako je, zadnji dan decembra, meseca, ki je raj za depresivne/samske/pesimistične/[vstavi po želji negativno zadevo] ljudi… in glede na stanje po svetu, jim niti ne zamerim, če so tako ali drugače skušali zbežati kam drugam.

Kamorkoli se obrneš povsod vidiš ljudi, ki so bodisi poparčkani, bodisi zaradi česa drugega radostni, nihče pa ne opazi osamljenih, razočaranih, zlomljenih src, ki tavajo naokoli z željo po bližini ljubljene osebe, oziroma bližino kogarkoli nasploh. Ali Micka pomisli na Janezka, ki jo že od 6. razreda dalje gleda s sovjimi očmi ter ji vedno z enim največjih veselj ustreže tako ali drugače, samo, da bi ga še kdaj opazila in mu namenila tistih nekaj sekund, ki Janezku privabijo srečo in toplino v srce? Odgovor je seveda dokaj preprost in kratek: NE, ker se ji NE SPLAČA (pustimo ob strani dejstvo, da je razvajena sebična p###a)!! Ajde beri dalje, da izveš kaj si o tem misli Micka…

Micka misli na svojo frizuro, na svoje sveže nalakirane nohte, na svojo novo superduper maskaro, ki jo je v eni večjih trgovin dobila po znižani ceni, na nove sexi cunje, ki jih je kupila, da bo z njimi kradla poglede moških iz kakega fancy lokala, kjer se iz terase zgolj po naključju dobro vidi kakšen plehnjat konjiček (parkiran v nasprotju z CPP kakopak) čaka svojega lastnika, da ju skupaj z izbranko (Micko) popelje v lepše dni (beri prostor kjer je ritmika mogoča).

Ja, tako je stanje in tako se godi… bolj ali manj (večinoma bolj).

Danes zvečer bojo ob prehodu na nov dan in novo leto padale želje takšne in drugačne, večinoma bojo tako kot ponavadi zgolj fraze ob katerih ljudje bolj razmišljajo kaj bi še natrosili kot pa dejansko kaj od tega za roko držečemu osebku dejansko sploh želijo/privoščijo… Si sploh predstavljate kaj bi bilo, če bi se vsem vse te zadeve, ki jim jih želite, uresničile? Ste kdaj uporabili svoje možgane tudi v to smer?

In kaj si jaz želim? Sila preprosto, hočem postati bog (torej tak, kot si ga predstavljajo verni –> vsemogočen) tako, da bi po svoji volji vplival na okolico in ljudi… Se vam to zdi egoistično/smešno/nemogoče/… in že imate miljon razlogov zakaj me ne bi smatrali za boga? Ste na slednje vprašanje odgovorili z da/ja/itak/… in če ja, čemu? Kje je vaš bog, ko ste zaradi takšnega ali drugačnega razloga doživeli nek šok, žalost, poškodbo,izgubo…? Vam je stal ob strani, je imel namen to preprečiti, je celo sam pripravil, da se je zgodilo? Pomislite na to, ko boste naslednjič vstopili skozi vrata cerkve ali druge podobnonamenske ustanove. Če se ne vmešava, je vseeno, če ima potem moč, če je ne bo uporabil, za vero samo, da je pa tam, da se vanj verjame, je pa vseeno, če to funkcijo prevzamem jaz (se prostovoljno javim in komot verujete tudi vame), pa vsaj ne bo več večnih vprašanj, ali obstaja in ali se ga lahko dojame…. Videli me boste, slišali me boste, fizično me boste čutili in s prstom boste lahko pokazali name – česar pri bogu doslej ni bilo mogoče. Če rabite tudi knjigo z zgodbico za otroke, da bodo lažje verovali vame in me častili, samo povejte, jo rade volje spišem in akoravno v njej najdete karkoli slabega javite, bomo naredili adendum, da so nekatere stvari take samo zavoljo simbolike (v resnici je drugače, lol).

Tako, to je moja skromna želja in upam, da vas bo čimveč takih, ki mi boste zaželeli, da se mi uresniči vse kar si sam želim, ker to pomeni, da bo svet naenkrat postal lepši, predvsem pa boste dobili novega rešitelja. Potem se bodo tudi Micke začele zavedati Janezkov, spoznale bodo njihovo ljubezen, ki jih bo priklenila nase, da ne bi mogli več stran – in tudi ne bi nikdar želeli.

There… happy NY now (and remember kids…worship me for I am your true salvation)

PS: "Trdim, da smo vsi ateisti. Jaz samo verjamem v enega boga manj kot vi. Ko boste razumeli zakaj zavračate vse ostale bogove razen svojega, boste razumeli zakaj jaz zavračam vašega."

Praznične čestitke...

Spet je prišel čas, ko sem poslal nekaj čestitk prijateljem, kdor je ni dobil prek maila sta možnosti dve:

1) nimam tvojega mail naslova
2) sporočilo ti internetni operater ni želel dostaviti

Ampak bojte se ne, kajti c/p bo vidn tu spodaj zatorej ga le preberi

Prazniki so zopet tu, zato se spodobi (in je tudi pravično), da prejmeš moje čestitke ter lepe "copyrighted" želje, ki so podobne lanskim, a zato nič manj izvirne :P

V življenju so nekatere nepomembne stvari še kako pomembne in tiste pomembne lahko povsem preproste, če jih kot take znamo tudi dojemati. Zatorej si za prihodnost začrtajte življenje z minimalno skrbmi in plačilnimi računi, toda z obilico zabave, družbe, ljubezni, veselja, sreče....

Najbolj pomembno je, da.... ste srečni, verjamete v dobre stvari, delate dobro, imate veliko notranjega miru, se družite s prijatelji, potujete, se smejete, si naredite svet tak, kot ga vidite v svojih sanjah, spoštujete sebe in druge ljudi, ne obupujete ob neuspehih, delite z drugimi lepe stvari (tudi slabe), imate noč in dan v srcu resnico ter upanje na še boljši jutri.....


Mir z vami...

Jure


ps: Zravnen je priloženih še 5000€ samo zate, vendar sumim, da jih ne bo dostavilo, zato se za terjatve sklicuj na internetnega operaterja. Hvala

Zakaj smo moški tako drugačni, ko je govora o čustvih?

Tole zadevo sem spisal zadnjič enkrat za enega kolega (u bistvu sem naredil menjavo - spis za radio SB page)... Besedilo mi samo po sebi ni nevemkaj, ker sm pisal ob večernih urah in nekako nisem bil sposoben misliti prav veliko, ampak vseeno pa par stvari drži...

Berite, da izveste katere...

Ljudje smo si že od vsega začetka različni, tako fiziološko kot psihološko, zatorej je povsem logično, da za vsa dejanja, obnašanja, misli in odločitve, iščemo smiselne analize, ki bi pojasnile raznolikost. Kljub vsemu pa je razumevanje miselnosti pri obeh spolih težko definirati, kaj šele povsem razumeti. Dejstvo ostaja, da smo kompleksna bitja, ki imamo privzgojene vzorce vedenja in reagiranja, vendar nam ekstremne situacije te vzorce z lahkoto spreminjajo, ter omogočajo delovanje izven meja morale, etike, čustev ali logike. V sledečem spisu bom poskusil predstaviti, kakšne so reakcije in razmišljanja moških, kadar je govora o čustvih.

Zgodovina nas uči, da je bil moški glava družine, tisti, ki je sprejemal odločitve, razporejal dolžnosti in skrbel za vse nujno v življenju. Sčasoma so se te razmere izenačile, ko so ženske dobile enakopravnost, vendar se je želja po ohranitvi "nadzora" pri moških še vedno ohranila. Navidezna izguba tega nadzora je moškim porušila samopodobo, zato se na vse načine trudijo, da to ostane čim dlje prikrito. Kljub vsemu pa na "čustvenost" človeka vpliva predvsem vzgoja staršev, kar seveda pomeni, da je nanjo možno vplivati. Menim, da se pri ženskah nekako bolj razvije smisel za ljubezen in čustva, kar je posebej opazno v času nosečnosti, ko se mati naveže na svojega otroka in ji le ta pomeni vse na svetu. Ženske imajo morda prav zaradi tega "materinskega duha" verjetno več potreb po čustvenosti, kot je to pri moških, ki se s kazanjem čustvenosti nekako osebnostno odpira. Moški se bo zato zelo težko privadil na tak položaj, saj v tem primeru svojo "predvideno" dominantnost zamenja za čustva, katera pa zaradi neizkušenosti zelo težko nadzoruje. Očitno bi potem lahko predvidevali, da je izguba nadzora tisto, kar omejuje moško čustvenost. Ženske v ljubezni iščejo čustvenost, ker si bolj kot nadzor želijo neko zavetje v katerem se bodo počutile varne in ljubljene, ter predvsem, da bodo to kasneje lahko nudile tudi otrokom. Želijo si tistega občutka ljubezni in pripadnosti, ki jim bo dajal svobodo in hkrati zagotovilo, da bo se bo vse dobro izteklo. Moški po drugi strani predvideva, da bo on tisti, ki bo skrbel in branil svoje imetje z družino vred, zato potrebuje trdnost in razum, kar je v nasprotju s tako čustvenostjo, kot jo predvidevamo za ženske.

Za konec lahko rečemo, da bi morali vsi ljudje razmišljati o čustvenosti in se truditi, da izboljšamo svoje odnose, ter pokažemo, kar v resnici čutimo, saj bomo na tak način lažje presojali osebe in njihove namene. V današnjem svetu se trendi tako hitro spreminjajo in apatičnost vse bolj zavzema svoje mesto med ljudmi. Na tak način pustimo, da naša čustvenost izginja in vse bolj se dogaja, da ljudje mislijo samo in le nase ter svoje koristi. Kako drugače bi bilo, če bi se ljudje le za trenutek ustavili in pobegnili od svojih obveznosti, ter namenili ta trenutek za vpogled vase in se osredotočili na naša čustva. Svet bi dojemali v povsem drugi luči in tudi veliko problemov ne bi bilo več tako velikih, predvsem pa bi bilo več upanja. Za zadnji stavek pa bi uporabil kar misel, ki bo povzela celoten zaključek, gre pa takole:

"Nikoli se ne opravičuj, če pokažeš čustva. Če se, se opravičuješ samo zaradi resnice."

P.s.: zvedu sm, da je dubu oceno odl(5) -> so I pwn ;)

Ni vse zlato, kar se sveti...

Od zadnjega vnosa je minilo zelo zelo veliko časa... spremenilo pa se je tudi ogromno stvari. Doživel sem spremembe, ki so obrnile moje življenje in čusta povsem na glavo. Spopadati se s takimi spremembami pa terja čas in voljo... obojega pa ni na pretek. Današnji vnos bo posvečen vsemu kar je zlatega (in naj bi se svetilo).

Zlato (Au) - tekom let eden izmed najbolj zaželjenih in iskanih materialov, ki simbolizira moč, bogastvo ter vpliv, pravijo pa, da predstavlja tudi tisto stvar brez katere življenje ni mogoče - sonce. S svojo živorumenkasto barvo in sijajem jemlje dih, hkrati pa poudarja svojo čistost in mogočnost. Od nekdaj so ljudje iskali možnosti kako priti do velikih količin zlata, da bi si z njim olajšali in osrečili življenje. Hipoteza: Zlato olajša življenje in te naredi srečnega.

Legende govorijo o alkimistih, ki naj bi prek starodavne skrivne formule spreminjali preproste kovine (svinec) v zlato. Formulo je bilo moč doumeti samo, če je bila oseba čistega srca, v zlatu pa ni iskala materialne koristi. To pomeni, da bi lahko alkimisti proizvedli neomejene količine zlata, vendar ga niso proizvajali zaradi vrednosti, temveč predvsem zaradi lepote in simbolizma. Njihova življenja so bila obogatena prek drugih stvari - duševnega miru, osebne sreče, zadovoljstva, dobrosrčnosti... Zanje torej hipoteza očitno ne drži.

Druge legende govorijo kako je zlato prinašalo same slabe stvari - pohlep, okrutnost, zavist,... samo pomislite na zlato runo, zlato jajce, kralja Midasa (vsaka stvar, ki se je je dotaknil, se je spremenila v zlato - in prva stvar, ki jo je spremenil so bile vrtnice)...

Je torej biti "zlat" dobro ali slabo? So "zlati" lahko le alkimisti?