…za katere sploh ne veš, kdaj so minili, človeku hitr da vedet, da je preprosta figura (kmet) na šahovnici, kjer se nevidna roka v obliki usode poigrava z njegovim življenjem – včasih na bolje, drugič na slabše. Ampak kljub dejstvu, da čas leti, ima človek še vedno možnost biti pilot, vse dokler se spoštuje, išče srečo v sebi ter pušča ljubezni v srce. Tisti trenutek, ko človek sebe ne dojema kot življenja, sreče, uspeha in ljubezni vredno bitje, postane kamikaza – nevodljiva proti tlem pospešujoča esenca, ki nima možnosti za ponovitev, ustavitev ali popravek. Možen konec tega scenarija vam je poznan, zato se ga izogibajte kot čefur slovenskega jezika.
Dnevi, ki sem jih lahko preživel sam s sabo v tihoti in temi, so mi omogočili premislek ter sodbo nad nekaterimi dogodki, ki so se zgodili (ja, to dostikrat počnem). Ne glede na to koliko premišljuješ, vedno imaš na koncu dve možnosti, od tebe samega pa je odvisno za katero se boš odločil, kajti prihodnost nam leži pred vrati kot novozapadli beli sneg, stopinje v njem pa lahko zakrijemo nekako toliko uspešno, kot lahko prekrijemo prdec z rokami. Skozi življenje spoznamo toliko naukov, izkušenj in pravil, da se včasih vprašam, čemu se sploh sekiramo za službo, za šolo, za denar…, ko pa nam je že tistih nekaj vnaprej odmerjenih X let, ko se bomo igral skrivalnice z Matildo, dovolj velik demotivator za kakršnokoli kariero, "urejanje štalce" in potem "kupovanje kravce".
Kje naj človek sploh išče zadoščenje v življenju, če pa mu težko prigarane evrčke v zajetnem kupu pobere država, še preden jih sploh lahko vidiš, kaj šele povohaš/primeš? Tistih nekaj evrčkov, ki pa se, bolj po naključju kot pravici, le prebijejo čez državne stiskalnice, pa nam tako ali tako poberejo v baru, trgovini ali bencinski črpalki – da bi človek popizdu, udaru po mizi in enmu v ksiht povedu, da si lahko tak življenje zatlač v anus (kosmat ali pač ne). In zakaj tega nihče ne naredi? Zakaj si raje rečemo "jebiga, jako sam ružan, ali sam se godinama bar naviko"? Simpl, ker se bo tak človek vedno boril sam z idejami/revolucijo proti večini, ki je apatična, vase zagledana, zmanipulirana in robotska. Kolikokrat se ustavte in pomislite kam tale svet pelje, kaj je naše bistvo, zakaj sploh delamo kar delamo, zakaj Alki o tem razmišlja, ostalim miljardam folka se pa gladko jebe, ker jim je bolj važno, da za suženjsko delo dobijo pest riža s katerim bojo prežvel 12-člansko familijo za čez mesec?
Why, oh, why?
I can tell you why - the reason is…
HOPE…
And that is why we search and walk aimlessly towards the end of a route unknown, where the Earth is drawn asunder and only the lingering taste of salt water (sweat, sea or tears), delivers an answer.
If you're smart enough to read it, you're supposed to know what is being said here! Think about it and let me know!
Yours faithfully,
Alki :*
