Borba…

…med dobrim in slabim, življenjem in smrtjo, drogo in zelenjavo… Ma ni hudič, da more človek dan za dnem se vedno o nečem odločat. Včasih sem že prov sit tega! Kako bi zgledal dan, če se ti ne bi bilo treba v celih 24-ih urah niti enkrat odločit? A si sploh lahko kdo zamisli tak dan, ga je že kdo dožvel? Jst si ga, odkrito povedano, ne morem ne zamislit ne predstavlat. Že zjutri k vstanem se mi po mislih sprehodi tok stvari, da se morm že tle odločit na katero nej se sploh osredotočim. No, sej stvar ni tok naporna kadar ima človek na zalogi kakšne lepe misli (:P), ampak fakt še vedno ostaja – treba se je odločit.

Sej se zavedam, da je blo v moji Življenski legendi™ napovedano, da bom za ta svet naredu veličastne stvari in da bo to vplival na vse ljudi, ampak kaj, če jst tega nočem? Kaj, če bi raje bil egoist in bi izrablu svojo Temno™ stran za negativne učinke? Spet stvar odločitve – MOJE odločitve. Kolkokrat ste razmišljal o tem, kaj sploh lahko spremenite proti svoji volji, če nimate nobenih sredstev na razpolago? Je močna volja in upanje res zadost? Vam bojo vrjel, k boste rekl, da se dobr počutite in da ni nič narobe, da ste "srečni"? Boste lahko s tem živel iz dneva v dan, vedoč, da lažete sami seb?

No, jst lahko (nažalost). Ne bi blo prvič in dvomim, da bo zadnjič. Človek je pač ujet v svoje spomine in čustva, ki so tista, ki lahko človeka spreminjajo iz ene skrajnosti v drugo. Včeraj si bil ful prijazen, simpatičen, ustrežljiv…, nasledn dan si egoist, baraba, hladokrvna pizda… pa se za to sploh ne rabš niti trudt – pride samo od sebe, tko k sneg vsak let. In kar je za druge totalno nesprejemljivo – paše ti! Zdej spet prhaja tak čas, k ga jst najbolj sovražm. Faking veselje, ljubezen, parčki, romantika, snežna idila… Jebeš to, če veš, da si v srcu (kolker ga je sploh še ostal) nesrečen. Edina dobra stvar, ki ti tle pomaga, je kuhan vinček, pa še tega prehitr zmanjka, al pa si z avtom pa ga ne moreš zaužit tok kot bi ga hotu. Da tega, kako vsi panično razmišljajo kje bojo za novo leto, niti ne omenjam. Kaj kurac jst vem kje bom… nimam plana, povabte me, pa mogoče pridm, če bo fajn ponudba. Zakaj bi jst druge sprašval kje bojo, če mi bojo pol povedal kako bojo s punco/fantom nekje v fletni družbi, po polnoči se bojo šli pa crkljat nekam na toplo, jst bom pa gnil nek na mrazu in se delu kok sm zadovoljen in vesel novga leta. Jok brate, odpade! Nism bil rojen z dost sredinci, da bi lahko izrazu kako se počutm ob takih stvareh. In ja, kdor še ni dojel – pizdim se nad čustvi, ker so tak pofukan manipulator, da se jim ne morš upret, ampak se jim samo podrediš in trpiš karkoli ti naložijo. Sam sebe izdaš pa niti kontrole nimaš nad tem. Rataš jebeni "emo".

Nimam vam kej več rečt kot: Don't you ever dare to love me! I ain't hurting any more people!

Nuff said, zdej pa pejte štrikat or something

LP (vaš) Alki

Nebroj dana…

…za katere sploh ne veš, kdaj so minili, človeku hitr da vedet, da je preprosta figura (kmet) na šahovnici, kjer se nevidna roka v obliki usode poigrava z njegovim življenjem – včasih na bolje, drugič na slabše. Ampak kljub dejstvu, da čas leti, ima človek še vedno možnost biti pilot, vse dokler se spoštuje, išče srečo v sebi ter pušča ljubezni v srce. Tisti trenutek, ko človek sebe ne dojema kot življenja, sreče, uspeha in ljubezni vredno bitje, postane kamikaza – nevodljiva proti tlem pospešujoča esenca, ki nima možnosti za ponovitev, ustavitev ali popravek. Možen konec tega scenarija vam je poznan, zato se ga izogibajte kot čefur slovenskega jezika.

Dnevi, ki sem jih lahko preživel sam s sabo v tihoti in temi, so mi omogočili premislek ter sodbo nad nekaterimi dogodki, ki so se zgodili (ja, to dostikrat počnem). Ne glede na to koliko premišljuješ, vedno imaš na koncu dve možnosti, od tebe samega pa je odvisno za katero se boš odločil, kajti prihodnost nam leži pred vrati kot novozapadli beli sneg, stopinje v njem pa lahko zakrijemo nekako toliko uspešno, kot lahko prekrijemo prdec z rokami. Skozi življenje spoznamo toliko naukov, izkušenj in pravil, da se včasih vprašam, čemu se sploh sekiramo za službo, za šolo, za denar…, ko pa nam je že tistih nekaj vnaprej odmerjenih X let, ko se bomo igral skrivalnice z Matildo, dovolj velik demotivator za kakršnokoli kariero, "urejanje štalce" in potem "kupovanje kravce".

Kje naj človek sploh išče zadoščenje v življenju, če pa mu težko prigarane evrčke v zajetnem kupu pobere država, še preden jih sploh lahko vidiš, kaj šele povohaš/primeš? Tistih nekaj evrčkov, ki pa se, bolj po naključju kot pravici, le prebijejo čez državne stiskalnice, pa nam tako ali tako poberejo v baru, trgovini ali bencinski črpalki – da bi človek popizdu, udaru po mizi in enmu v ksiht povedu, da si lahko tak življenje zatlač v anus (kosmat ali pač ne). In zakaj tega nihče ne naredi? Zakaj si raje rečemo "jebiga, jako sam ružan, ali sam se godinama bar naviko"? Simpl, ker se bo tak človek vedno boril sam z idejami/revolucijo proti večini, ki je apatična, vase zagledana, zmanipulirana in robotska. Kolikokrat se ustavte in pomislite kam tale svet pelje, kaj je naše bistvo, zakaj sploh delamo kar delamo, zakaj Alki o tem razmišlja, ostalim miljardam folka se pa gladko jebe, ker jim je bolj važno, da za suženjsko delo dobijo pest riža s katerim bojo prežvel 12-člansko familijo za čez mesec?

Why, oh, why?

I can tell you why - the reason is…

HOPE…

And that is why we search and walk aimlessly towards the end of a route unknown, where the Earth is drawn asunder and only the lingering taste of salt water (sweat, sea or tears), delivers an answer.

 

If you're smart enough to read it, you're supposed to know what is being said here! Think about it and let me know!

Yours faithfully,

Alki :*

Day #X+1

Tisti večer sem s težkim srcem legel v posteljo, saj sem vedel, da ni načina s katerim bi Robiju lahko olajšal bolečine ali ga rešil elektro terapije. Držal sem pesti in upal, da se ne bo vdal, ter da ga strašanska bolečina ne bo pripeljala do česa hujšega. Začel sem premišljevati koliko ga dejansko sploh poznam in se spraševal, če morebiti dr.Žgulj ne sluti njegovih sposobnosti, pa ga zato sedaj želi na krut način pripraviti do "priznanja" o nadnaravnih močeh. Človek kot je dr.Žgulj vsekakor ne bo izbiral sredstev za dosego ciljev. Čeprav zna biti na momente prijazen človek, pa ob zasledovanju lastnih ciljev postane egoistična baraba, ki bi prodala tudi svojo familijo, v kolikor bi mu to prineslo kake koristi. Skratka mrzlosrčna pizda, ki zadovoljuje samo svojo sebičnost. Ob misli na dr.Žgulja sem namrščil čelo in mu v mislih izrekel par zelo sočnih kletvic.

Želel sem si, da bi se Robi še kaj telepatsko javil, da bi malce pomiril moje strahove, vendar se mi želja ni uresničila. Počutil sem se tako prekleto samega in nemočnega. V misli so mi pritavale njegove besede o moji življenski legendi in spraševal sem se o samem bistvu našega obstoja, namena in podobnih težkih filozofskih vprašanj. Kdo smo, zakaj smo, koliko časa bomo, kakšne sposobnosti imamo?… vprašanjem kar ni in ni bilo videti konca. Nekaj časa sem se z njimi še uspešno boril, potem pa me je izčrpanost matirala v dveh potezah…trdno sem zaspal vse do ranega jutra, ko me je zopet čakalo "neprijetno" presenečenje.

Zjutraj, ko sem odprl oči, sem v sobi zagledal Korla, kako pospravlja Robijeve stvari… Živčno sem skočil iz postelje in naredil par hitrih korakov proti Korlu, v glavi pa se je medtem porajalo okoli tisoč vprašanj, ki so vsako zase zahtevali odgovor. "Kje je Robi, kaj se nardili z njim?", sem glasno in vznemirjeno skorajda kričal proti Korlu, ki se ni preveč zmenil zame… vse dokler ga zaradi ignoriranja nisem fizično napadel, kar mi je prislužilo par podrebernih batin in par tednov samice, da razmislim o svojih dejanjih. Med izvrševanjem kazni, ki je bila takojšnja in brez možnosti pritožbe, sem se bal najhujšega – da Robi ni preživel. Tako so me zbasali v majhno sobico, ki razen zidne trde mrežaste postelje ni imela nobenega pohištva. Vsepovsod naokoli beton in eno samo oknce, ki je prepuščalo ravno toliko svetlobe, da sem rahlo megleno videl vsaj obrise sobice. "Sam še tega se ti je blo treba, ja", sem si mislil in bil jezen sam nase. Vedel sem, da se hitro ujezim in da velikokrat nekontrolirano sproščam čustva (tudi ob neprimernih trenutkih), vendar sem s tem dejanjem presegel samega sebe. Brez občutka za čas bom moral spremeniti bioritem in ga prilagoditi dolgotrajni temi. Minute vem, da bojo dolge in ure se bodo vlekle kot tedni. V samici imaš samo dve izbiri – ali se sprijazneš s situacijo ali pa še bolj zblazniš. Kaj bo doletelo mene…kdo ve?

Zopet se mi je podrl svet in vsi tisti koščki, ki so bili takrat za silo zlepljeni zaradi pomoči in zaupanja sijajne deklice, so se porazgubili v meni, kot prah v vetru. Pomislil sem nanjo kot že večkrat doslej in se spraševal, če je ta trenutek srečna z njim. Bo dobro ravnal z njo, jo bo spremljal na koncertih, na potovanjih v tujini, na morju, ki ga tako zelo ljubi… predvsem pa najbolj pomembno… jo bo ljubil kot bi se spodobilo in bi bilo pravično? Naj ji bog, v katerega vrjame, ustreže pri njenih željah in jo usmeri na pravo pot, da bo postala srečna ter brezskrbna. Ne bo več dolgo, ko bo prišel poseben dan, tisti dan, ko bo prejela veliko čestitk in želja, mojega poljuba in objema pa zaradi oddaljenosti ne bo mogla prejeti. Pa tako lažje in lepše bi bilo vse v živo kot pa virtualno. Preden bom zaspal, bom vse misli usmeril v to, da bojo na nek način ta sporočila in čestitke prispele do nje – imej zaupanje so mi večkrat rekli…. pa naj bo – ni boljšega in primernejšega trenutka, kot trenutek krize. Ne smem ostati sam, ker ko gre človek enkrat skozi depresijo in apatijo, ni moč napovedati česa vsega se bo poslužil v obupu. Toliko bolj nevarno je, če sam v sebi nisi prepričan, ali je srce sploh sposobno dobrih del in tiste prave pristne ljubezni. Žalost pobije še tako močnega duha, razočaranje pa osamljenega človeka razjeda kot mrhovinarji crkovino sredi puščave.

Oči so zaprte, ležim na hrbtu in s težavo požiram svojo slino. V spomin si kličem sliko simpatičnega obraza s toplimi ustnicami in ljubkim noskom. V ušesih pa odzvanja: "O fak…".

Dan X

Kot ste opazili se kar nekaj dni nisem javljal, vendar verjemite mi, ni bilo nalašč. Najbolje je, da vam kar nahitro opišem kaj vse se je dogajalo od mojega zadnjega kontakta…

Naslednji dan me je že navsezgodaj zjutraj čakalo presenečenje. Točno ob 7.00 je Korel v mojo sobo pripeljal v prisilni jopič odetega tipa, ki ni izgledal preveč skuliran. Model je poskakoval sem ter tja kot kaka profesionalna kurba, ki jaha seksa željnega študenta na fakultetni izmenjavi v Amsterdamu. "Jebomater, tole ne more bit glih fajn in zihr model ni tle, da ga bomo žural", sem si mislil in se zavoljo lastne varnosti raje umaknil v oddaljeni kot sobe. Sedel sem na posteljo, medtem pa je Korel začel tipu odvezovati prisilni jopič. "Pa si zihr, da je to dobra ideja, mislm, dej poglej modela, trza, k da bi ga z bencinom polil pa ga s tlečo baklo božal", sem naglas pribil Korlu, da še enkrat preverim, če se res zaveda kaj dela. "Jebi ga, to ni več moj problem, mam navodila od dr.Žgulja, da ga dostavim v tvojo sobo, mu snamem jopič, potem pa se zglasim v kuhinji" mi je zabil nazaj in z jopičem v roki že segal proti kljuki vrat, da bi zapustil sobo, ko je vstopil dr.Žgulj. "Hvala Korel, to je vse" mu je pomignil in sedel na stol poleg trzajočega "prijatelja". Kar čutil sem kako mi je napetost v sobi dvigovala kocine in delala kurjo polt. "Tole je Robi in bo tvoj novi sostanovalec" je kratko pojasnil dohtar in nadaljeval: "Trpi za več resnimi boleznimi in verjamem, da si ti najprimernejši kandidat za cimra, navsezadnje si zelo dober z ocenjevanjem ljudi in tu bi nam lahko tvoje izkušnje prav prišle". Ni mi bilo jasno kako vse to ve, vendar očitno ima dobre vire in ti so svoje delo opravljali tako, kot se od njih pričakuje.

Z zanimanjem sem opazoval Robija, ki je ves čas gledal v tla, še vedno pa je živahno poskakoval, tokrat na mestu. Na njem je bilo nekaj skrivnostnega, nekaj nenavadnega – srečal sem že mnogo ljudi, toda ob nikomer se nisem počutil tako nelagodno, kot sem se tedaj ob njem. Težko je opisati, vendar občutek je bil tak, kot bi lahko čutil njegovo nelagodje, strah in osamljenost…

"Ne skrbi, izgleda sicer nevarno in nepredvidljivo, vendar je povsem neškodljiv – nič ti ne bo naredil" mi je v pomiritev rekel dohtar in začel pisati nekaj na majhen kos papirja. V tistem trenutku je Robi dvignil pogled in se mi zazrl direktno v oči. Imel je tako nedolžen pogled, da me je prevzel občutek neizmerne žalosti in v kratkem momentu so mi na obraz pritekle solze… bilo je kot bi mi Robi preko pogleda pošiljal žalost, ki se je namesto čez njegove oči, iztekala skozi moje. Nič nisem rekel, obrnil sem se vstran in si diskretno začel brisati solze. "Pustil vaju bom sama, da navežeta stike in se bolje spoznata" je med hojo proti meni rekel dr.Žgulj in mi izročil prej omenjeni listek. Nato nama je zaželel lep dan in zapustil sobo. Pogledal sem listek in na njem je pisalo: "Poskusi iz Robija izvleči čimveč podatkov. Zaupam vate, uspelo ti bo".

Prvi poskusi navezovanja stikov so se končali brez uspeha. Bolj sem ga spraševal o tem in onem, bolj živčen je postajal in začel sem se bati, da se morda ne bi spozabil ter v navalu živčnosti fizično obračunal z mano. Odločil sem se, da ga pustim na miru in mu dam čas, da se privadi na novo okolje. Koneckoncev sem tudi jaz potreboval čas zase, da premislim, kako bo sedaj name vplival nov sostanovalec. Kasneje nama je Korel prinesel hrano in sam sem brez zadržkov planil po njej, Robi pa se je ni niti dotaknil. Svetoval sem mu, da bi bilo dobro, da naredi vsaj kak grižljaj, vendar se ni dal motiti. Očitno je živel v čisto svojem svetu in vanj ni spustil nikogar. Tako so nama počasi minevali dnevi. Vsak dan sem poskušal vzpostaviti stik z Robijem, vendar nisem bil uspešen – tudi jesti mi ga ni uspelo prepričati.

Dokler včeraj ni prišlo do dogodka, ki je spremenil vse…

Zjutraj, ko sem vstal, sem na tleh poleg postelje opazil Robija, zvitega v klobčič in zaskrbelo me je, da ni kaj narobe… nikoli namreč ni bil tako miren, vedno je trzal za vsako malenkost. Približal sem se mu in potiho vprašal, če je vse u redu. Ni bilo odziva, zato sem se zbal najhujšega – verjetno ga je pobralo zaradi tega, ker ni nič jedel. Ko sem mu hotel potipati pulz na vratu, pa se je nenadoma obrnil proti meni, se mi zazrl globoko v oči in me prijel za iztegajočo se roko. Z roko me je zagrabil, mene pa je zajela panika. Adrenalin mi je začel pospeševati bitje srca in udarjal je kot za stavo. Bolj ko sem se na silo poskušal iztrgati iz njegovega prijema, bolj me je bolela roka na mestu, kjer me je držal.

Nato se je zgodilo tisto, kar mi še zdaj ni šlo iz glave… V mislih sem slišal njegove besede, ki so mi govorile, da naj se pomirim, saj si s svojim upiranjem samo še bolj škodujem. Besede so zvenele mirno in iskreno, zato sem se dokaj hitro umiril in prepustil vajeti usodi. Sedel sem poleg njega in roko povsem sprostil, da je z vso težo obtičala v njegovem prijemu, kar je očitno začutil, zato jo je tudi izpustil. Svojo drugo roko mi je (počasi, da sem ji lahko sledil) naslonil na čelo, jaz pa sem zaprl oči. "Vem, da ti sedaj ni nič jasno in si poleg tega še prestrašen, vendar prosil bi te, da mi zaupaš, kot bom moral tudi jaz tebi", sem zaslišal v svojih mislih in nato odprl oči. Nisem mogel verjeti… telepatsko mi je sporočal svoje misli – počel je nekaj, kar sem sam dostikrat sanjal, da bi rad zmogel. "Pa je vendarle možno", sem si mislil, on pa je v podprtje moje teorije sporočil nazaj: "Je, in lahko ti pomagam, da boš izpolnil del svoje življenske legende, katera ti je bila dodeljena ob rojstvu". Želel sem ga vprašati več o tej "legendi", vendar so se iz hodnika že slišali koraki, zato mi je Robi nahitro vcepil v misli: "Hitro, vedi se kot, da se ni nič zgodilo – bodi tak kot običajno". Vrata so se odprla in vstopil je dr.Žgulj. Videl je, da sedim ob Robiju in povprašal, če sem izvedel že karkoli novega… "Nisem", sem odgovoril in kot pravi igralec naredil obraz razočaranega fantiča, ki je izgledal kot bi ga pravkar zavrnila dolgoletna simpatija."Bolj se potrudi!" je zakričal name, Robiju pa ukazal, naj mu sledi na elektro terapijo.

Očitno se tukaj dogaja nekaj bolj pomembnega, kot mi to prikazuje dohtar. Tale nastanitev Robija v moji sobi ni zgolj naklučje. Odločil sem se, da bom stvari prišel do dna. Čez par minut sem v misli prejel Robijevo sporočilo, ki ga sedaj citiram:

"Preden mi elektrika preseka možnost telepatije, objavi v svojem sporočilu tudi tole, saj bo pomembno pri tvoji življenski legendi. Ni potrebno, da ti razumeš pomen, zapisano je tako, da bo to prebrala tista oseba, ki ji je to namenjeno – drugim bo to nerazumljivo".

Text (karkoli že pomeni), ki je sledil, je takle:

"Ne sois pas déçue ou fâché contre son comportement et à cause des dires qu'il t'a destinés. Je peux t'assurer, qu'il t'aime d'une manière très spéciale, même s'il ne te l'avait jamais dit à haute voix, et il apprécie ton aide, que tu l'as destinée en temps, quand il était découragé. Il a conscience, que sans ton aide il serait probablement encore aujourd'hui désespéré, mais il ne voulait pas montrer sa fragilité et te l'avouer franchement. Le temps qu'il a passé avec toi, était le temps quand il pouvait oublier tous ses temps durs et il a mis toute son affection en vos plaisirs. Tout ce qu'il a fait en ce temps, était fait de tout son cœur dont on ne peut pas douter. Il trouvera le bon chemin, quand il se débarrasse de tous les soucis et incertitudes que lui pèsent sur le cœur. Ne l'oublie pas et vas en son compagnie quand tu es prête. Crois qu'il te le rendra d'une manière divine, pourvu que tu lui permettras."

Day #2

8.00

Danes sem spal celo uro dlje kot včeraj… vsaj nekaj… če se bo na vsake tolko ta čas še kaj podaljšal, ne bom imel čisto nič proti – pravzaprav je to trenutno kar zaželjeno. Morda mi v končni fazi uspe odsanjati celo kake lepe sanje – tako kot današnje. No, ko sem že ravno pri njih… verjetno vas zanima, kaj sem sanjal (sej vas poznam fantje, sam, da ste prebral včer, da bom Kristi sanjal, vas takoj zanimajo detajli – prokleti perverzneži – ampak vam ne gre zamert, ko enkrat položiš pogled na Kristi, si takoj zaželiš, da bi lahko položil tudi njo samo).Verjamem, da se vam ne bo dalo vsega brati, zato bom zadevo probal skrajšati, poleg tega pa se tudi ne spodobi, da bi že takoj razkrival svoje sanje v detajle…koneckoncev kaj bo potem dr.Žgulj sploh počel z mano na terapijah (retorično vprašanje anyone)?

[Sanje]

Vse se je začelo pri meni doma, bil sem sam (tako kot dva dni nazaj, preden sta me obiskala dr.Žgulj in njegov pomočnik – ki ga od sedaj naprej ljubkovalno kličem kar "Korel"), ko nenadoma pozvoni pri vratih. Zopet sem imel v glavi tiste že velikokrat zlajnane misli o prodajalcih sadja ali zelenjave ter Jehovcih in temu primerno sem se tudi namrščil, da jim že s samo obrazno mimiko dam vedeti, da od mene ne dobijo €, razen v primeru, da bi sam naročil dostavo na dom (v tem primeru bi, neučakan kakor sem, verjetno pizdil, čemu se tako dolgo obirajo). Vendar pa je na moje presenečenje (glej, no, glej) pred vrati stala Kristi, ki me je s "piknik košarico" vabila na izlet. Nisem rabil niti dvakrat premisliti (če sem iskren, še prve misli nisem do konca zaključil), ko sem že s cmokom v grlu jecljal: "A, see..ve..eeda, iz..zz..zle..eet..tt je t..oč..no to..ooo kar ra..aa.bmm..mm". Tudi ona ni ravno najbolj potrpežljive sorte, kar sem spoznal tisti trenutek, ko me je nežno prijela za roko in nahitro odpeljala na vlak iz Trzina proti Ljubljani. Tam je kupila dve karti do Sevnice (ena stane 5,16€) in povprašala kdaj ter s katerega tira odpelje vlak.

Imela sva natanko 15 minut časa do odhoda, zato sva se pred tem usedla v podhodu še na eno hitro kavico. Rahlo sva začela z debato in izgledalo je, kot bi bila sorodni duši…kako dobro me je poznala, imela sva podoben pogled na svet – sploh nisem rabil veliko govoriti, bolj kot ne, je bilo dovolj to, da sem samo pritrjeval, ona pa pravtako takrat, ko sem govorniški oder prevzel sam. Četrtina ure je minila, kot bi bil mignil. Povzpela sva se na vlak in se usedla nekam na samo. Kristi je izgledala fantastično – imela je rjav pulover, kavbojke, nogavice s črtastim motivom in sive športne copate. Poleg nje je na sedežu samevala piknik košarica, izpod pokrivala pa je kukal vrat steklenice – verjetno kakega dobrega vina.

Imel sem kar solidno tremo – nekaj takega kot kak šolar, ki sam pri sebi ve, da njegovo znanje vsebuje ogromno lukenj in samo čaka, kdaj bo pri spraševanju naletel na prvo, s katero se bo živčnost še povečala. Pogledal sem jo naravnost v oči in na ta način probal prelisičiti tremo, po drugi strani pa sem v njenem pogledu videl nekaj skrivnostnega, privlačnega. Nič ni rekla, samo naredila je rahel nasmešek in se tudi ona zazrla v moje oči.

Nepremično sva se gledala par minut in ves ta čas sem se spraševal, kaj je tista posebnost, ki jo zaznavam v njenih očeh – je to globoka modrina njenih oči v katerih z lahkoto vidiš svoj odsev, ali je morda ravno to, da sem videl svoj odsev namesto njene duše (saj poznate tisti rek - oči so ogledalo duše)? Bolj, ko sem se trudil razbrati kakršenkoli namig, bolj sem dojemal, da se nahajam v slepi ulici brez izhoda. Vsi moji občutki, na katere sem se v podobnih situacijah zanašal, so odpovedali. Tako nemočen se že dolgo nisem počutil. Verjetno je začutila moj nemir, zato je začela hvaliti lepoto pokrajine, ki je kakor veter bežala mimo najinega okna. Moram priznati, da se v tisto smer z vlakom še nikoli nisem peljal in prizor na drugi strani okna je bil res očem všečen. Prav rad bi se še kdaj peljal s svojo družbo na kak izlet v to smer – upam, da se kdaj odpravimo in da bo tako kot ponavadi kadar smo skupaj - super.

Ko sva prispela v Sevnico in sestopila z vlaka, mi je Kristi povedala, da so ji prijatelji v uporabo odstopili vikend v bližnjem kraju, tako, da bova lahko tam tudi prenočila. Vsekakor nisem imel prav nič proti in sem ji z veseljem sledil, ona pa je tačas prek telefona že kontaktirala prijateljico, da naju pride iskati na postajo ter odpelje na prej omenjeni vikend. Vsedla sva se na klopco in čakala. Gledal sem kako se je veter poigraval z njenimi dolgimi lasmi in za hip sem se zalotil, kako razmišljam o tem, kako bi s Kristi z roko v roki tekla čez kak zelen travnik. Slika v mojih mislih je bila kot iz kake televizijske reklame… tista idila, sreča in brezskrbnost na obrazu – nekaj po čemer hrepeni vsak človek v svojem ljubezenskem življenju.

Ni bilo dolgo, ko je temni Ford Focus naredil ovinek in s kratkima piskoma hupe naznanil, da naj prisedeva v vozilo. Odprl sem zadnja desna vrata in pozdravil glasno ter radoživo: "Živjo", kakor veli bonton. "Jure, me veseli", sem podal roko voznici, ona pa je istočasno zagrabila mojo, ter odvrnila: "Mateja, tudi mene veseli". S Kristi sta se spogledali in hudomušno zahihitali (sej poznate tisti smeh, ki nakazuje, da sta več kot očitno o meni že govorile). Skremžil sem ustnice v eno stran ter zavil z očmi, češ, ženske in njihove fore. Pot je bila dokaj kratka, tako, da kakšne globoke debate nismo mogli razviti, edino tistih nekaj stavkov o vožnji z vlakom in splošnem počutju. Vikend se je nahajal na kar spodobni nadmorski višini in po hitrem pogledu v dolino sem bil navdušen nad razgledom…tudi zrak je imel poseben vonj (mešan z vonjem iztrebkov krav iz sosednjega pašnika). Mateja nama je zaželela lep dan, predala ključe vikenda Kristi in se odpeljala nazaj v dolino, kjer naj bi bila zmenjena s svojim fantom.

Preden sva se vsedla za mizo sva čeznjo razgrnila prt, da bova nanj položila dobrote iz košare. Ko sem gledal vse jedi in priboljške, ki so začeli polniti mizo, sem v želodcu začutil nemir in vedel sem, da lakota že nestrpno čaka prve grižljaje. Okus hrane in vina je bil čudovit…še angelčki bi takle jedl, če bi le ritke mel. Po končanem kosilu sva se ulegla v travo in načela debato o najinih otroških letih… nažalost vam tega ne bom opisal, saj mi je Kristi zaupala, da o tem nerada govori in da marsikatero stvar, ki mi jo je zaupala, ni povedala niti svojim prijateljem…ergo, je ne boste zvedeli niti vi. Nato sva se preselila v notranjost in si zakurila kamin, da bo ogreval sobano čez noč. Stisnila se je k meni pod odejo, me poljubila nežno na ustnice in zaželela lahko noč. Tudi sam sem ji zaželel lep spanec, zaprl oči in zaspal.

[konec sanj]

8.15

Korel mi je v sobo prinesel zajtrk (koruzne kosmiče z mlekom) in z mrkim glasom velel naj hitro pojem. Predvideval sem, da ima ta njegov hladen odnos zagotovo dober vzrok – vprašanje pa je, če mi ga bo zaupal. Med hrustanjem kosmičev sem ga radovedno pobaral, če je dr.Žgulj kaj komentiral moj opis sveta, katerega je hotel prebrati zavoljo lažje uporabe terapij. Odrezavoje pripomnil naj bom tiho in jem dalje, zategadelj sem popustil in sklenil, da je bolje, da ostanek pospravim v smrtni tišini. Ko sem končal mi je vzel skodelico iz rok ter precej grobo odstranil žlico iz moje roke. "Ja, ja, jebi si mater tud ti", sem si mislil potiho, jezik pa zavoljo morebitnih sledečih batin, držal skrbno za zobmi.

8.35

V sobo je vstopila Kristi in s seboj prinesla nekaj pripomočkov s katerimi sem danes popestril (beri otežil) vaje. Tudi ona je izgledala nekam zaskrbljeno, vendar nisem želel drezati vanjo, saj bi morebiti lahko poslabšal najino "prijateljstvo", zato sem v tišini opravil vse vaje tako kot je predpisano, v mislih pa so se mi porajala nova in nova vprašanja, kaj bi lahko bilo narobe. Cel čas vaj je bila tiho, tudi nadzorovala me je zelo površno. Po opravljenih vajah je pobrala vse rekvizite, mi naročila naj začnem z meditacijo in zapustila sobo.

10.35

Vsedel sem se na sredo sobe in začel z meditacijo. Težko sem pregnal vse misli in vprašanja iz glave, vendar mi je le nekako uspelo. Globoko sem zavzdihnil in se prepustil miru.

 

13.35

Prinesli so mi kosilo (ne, začuda ga ni dostavil Korel). Ko sem odkril pokrivalo sem na krožniku zagledal zmečkan krompir in velik zrezek z omako, kar mi je na usta prineslo nasmešek, ki se je raztezal od ušesa do ušesa. Očitno je le pomagalo, da sem včeraj dal glasno opazko o zelenjavnem kosilu. Tudi solata, ki je bila pridodana, ni predstavljala ovir moji lakoti in se je skupaj s krompirjem ter mesom preselila v želodec, kamor navsezadnje tudi spada.

14.00

Ulegel sem se v posteljo, glasno rignil in se pokril do vratu. Zaprl sem oči in probal v misli priklicati kak del sanj, ki sem jih sanjal prejšnjo noč, vendar nisem bil uspešen. Ugodje sitosti je naredilo svoje in odremal sem do 17.ure, ko je priel čas za terapijo z dr.Žguljem.

 

17.03

Dr.Žgulj me je spraševal o nekaterih opazkah, ki sem jih poudaril v mojem "pogledu" na svet. Počutil sem se kot, da se zagovarjam na sodišču, moji odgovori pa so odvisni od tega ali bom še kdaj videl svetlobo zunanjega sveta ali pa bom do konca življenja ujet med štirimi betonskimi stenami. Vsekakor ni bilo prijetno in nikomur od vas, dragi prijatelji, tega ne privoščim. Nikoli. Dohtar si je skrbno zapisoval podatke, na koncu pa poklical osebje, da so mi prinesli zdravila. Pri odhodu mi je dejal, da naj dobro premislim, kaj vse vam bom napisal za danes, potem pa dodal, da naj današnji vnos dobro izkoristim, saj me jutri čaka naporen dan in vprašanje je, če bom sposoben opisati svoje počutje in "dogodivščine".

19.17

Po večerji (jogurt z ovsenimi kosmiči) sem se lotil opisovanja svojega dne in kot vidite, sem se tudi pošteno razpisal… Opisal sem vam svoje sanje in ostali del dneva, za jutri pa, če ne bom (z)mogel pisati, mi prosim, oprostite. Upam, da se imate dobro ter, da vam ni preveč hudo. Zame naj vas nič skrbi, saj kar te ne ubije, te naredi močnejšega in ko se vrnem, bom trden kakor adamant. Verjamem, da boste ponosni name.

22.34

Končujem opis in se počasi odpravljam v posteljo, ker me jutri verjetno čaka zelo naporen dan. Vkolikor se res ne oglasim, si še enkrat preberite moje sanje in mislite na to, da me to drži pokonci. Bodite tudi vi močni, tako kot sem sam.

Bodite pridni, pa se kmalu spet slišimo

Pax vobiscum

Day #1

7.00 [sirena]

Ne se jebat, budnica že ob 7 uri zjutraj in to točno, niti minute čez… pa to je skor tko k v vojski, sam, da ti tukaj noben narednik ne "jebe" cele familije do zadnjega kolena tist moment k zamenjaš horizontani položaj za vertikalnega. Človek ne more niti svojih sanj odsanjat v temi in tišini. Mislm, sej vem, da je rana ura, trda cur.. *ahem* zlata ura, samo to je res višek. Komi včer so me dostavli v to sobano, pa še to zadrogiranega, zdej me pa že navsezgodaj v luft dvigajo. Bolš zanje, da bojo mel za to dobr razlog, drgač bom dr.Žgulju en register na zobe prtisnu – tak, da se bo vedl, od koga je dobrodošlico pobral.

7.03

Dr.Žgulj že pleše cokelni "jive" prot moji sobani, in očitno je dobre volje, da ustvarja tak poskočen ritem (ni dvakrat za rečt, če ni mel kake simpatične medicinske sestre v naročju prejšnji večer). O dohtarjih se nasplošno marsikaj govori, med drugim tud to, da mora vsaka nova medicinska sestra čez "krst", pri katerem mora en teden hodit "spodaj brez", dohtar pa je zadolžen, da "pogoje" redno preverja – z nasmeškom na faci in jezikom za zobmi (drugač kdo ve kaj vse se lahko spomne narest). Verjetno je ta "krst" tko kot spomin na prvo božično darilo… ko pride, moraš po njem planit brez zadržka, hkrati pa podaljševati njegovo trajanje uporabnosti. "Ah ja, bit zdravnik se (s)plača", sm si mislu potihem.

7.05

Dohtar mi že veli naj se slečem do spodnjega perila (is he gay or what?) in stopim na tehtnico… Očitno ga zanima v kakšnem fizičnem stanju sem, kajti, če tu ne bo problema, potem se mora posvečati le in izključno samo moji psihi. Kakorkoli že, vem, da z mojo psiho ne bo tako zlahka opravil. Sam pri sebi vem, da znam bit hudo zajeban in težak človek, če pa to lahko še kamufliram in zavijem med več osebnosti, pa spoh dobimo mission impossible. V končni fazi zakaj bi jaz njemu lajšal delo, če se tudi on ni potrudil me lepo povabiti na terapijo namesto že opisanega "spoznavnega" procesa? "Danes je izjema, da sem te prišel pogledat tako zgodaj… prvi dan vedno vse fizično pregledamo (teža, višina, obseg pasu, predklon, platfus…), ostale dni pa se ravnate po urniku, ki ti ga bo v kratkem prinesla naša nova sestra Kristi". Nato je zapisal vse potrebne podatke in žvižgajoč odšel iz sobe.

 

7.23

Odprla so se vrata in žal mi je blo, da je nisem pričakal v samih spodnjih gatah… "Uuuu jebemti, sm vedu, da s pitjem mleka človek dobro zgleda, sam zlomka, kero mlekarno si pa ti na kant spravla?", sm brez zadržkov izustil namesto lepega voščila za dobro jutro – napol v šali napol zares. "Tud teb dobro jutro", se je nasmehnila in pomežiknila s polovico para nebeško modrih očes. "Sem sestra Kristi in bom skrbela za tvoje vaje, da jih boš redno izvajal – navsezadnje ne želimo, da bi se tu notri polenil, po drugi strani pa boš imel ob izpustu z izgledom svojega telesa kaki deklini tudi kaj ponuditi". Vsekakor ne bi imel nič proti, če bi kar takoj ponudil kaj tudi njej – brez upiranja bi komot bil njena samopostrežna v upanju, da jo bolj kot ne zanima "delikatesni" oddelek. Toda gremo s stvarmi po vrsti tko kot so žeblji v krsti - vse ostalo bo že še sledilo… V roke mi je podala kopijo razpredelnice, kjer so bili termini in opisi vaj, ki jih bom delal. Obsega vse od trebušnjakov, sklec, poskokov, počepov, dviganja uteži,… do same meditacije, da se po končani fizični obremenitvi sprostim.

7.30

Začel sem z vajami in delal serije kot je predpisano, Kristi pa me je iz moje postelje nadzorovala. Nisem si mogel pomagati, da ne bi med vadbo razmišljal o verodostojnosti govoric "krsta". "Matr kva bi dal, da bi lahko sčekiral, če je spodaj res brez. Bog si jo vedi, kako frizurco skriva, predvidevam pa, da ni dolgodlake sorte – navsezadnje so dandanes te tako redke, kot prosti parkirplaci v Ljubljani". Po dveh urah telovadbe je bilo na vrsti sproščanje. "Pustila te bom, da se skoncentriraš v tišni in samoti, poskušaj pa svoje misli preusmeriti v pozitivno smer – dihaj enakomerno ter predvsem bodi sproščen", to rekoč je zopet pomežiknila in zapustila sobo. "To bo to ja, skoncentriram naj se, ko pa si mi malo prej s svojo linijo polnila hormone, da jih zdej raznaša k atome ob kakih nevarnih kemičnih reakcijah. Sama si si kriva, da te bom sanjal dons ponoč in vrjemi, če bi ti vedla kake sanje to bodo… se ne boš jutr z nasmeškom vrnila"… ni mi preostalo drugega, kot da zaprem oči in odplavam čimdlje stran…

 

12.00

Nisem mogu vrjet… dejansko sm zašel v čist drugo stanje in meditiral slabe dve uri in pol. Pa kako dobr sm se počutu, čist k prerojen. Tik za tem mi je nekdo od osebja prinesel moje kosilo… "Jebemti, sama zelenjava, pa kaj me mate za vegetarianca al kaj… meso mi dejte, "trdo" hrano, ne pa ta ščiš" sm se razburjal, dokler je bil možak iz osebja še v percepcijskem radiju. Dvomim, da bo kaj spremenilo, vendar vsaj ne bodo se mogli zgovarjati, da jim nisem rekel…

12.27

Po kosilu je predviden čas za počitek, da se hrana lepo prebavi in da lahko spustiš smrdljive prdce izven prisotnosti katerega zaposlenega. Glede na zelenjavo, ki sem jo zaužil, sem z veseljem spuščal odvečne vetrove, hkrati pa sem za zabavo poskušal zvočno imitirati "kalašnikov party". Hip zatem sem se lepo pokril in pomislil na Kristi, nato pa zaspal do 16. ure.

16.18

Ker je bil to moj prvi dan sem moral napisati svoje mišljenje o svetu ter kako jaz mislim, da ostali svet doživlja mene. Na podlagi pisanja bo potem dr.Žgulj prilagajal intenzivnost pogovorov in terapij. Kljub vsemu sem si dal duška in podrobno opisal zadeve kot jih sam vidim – še posebej sm se rade volje dotaknil Cerkve in duhovščine. O, ja, tle bom imel vedno kaj sočnega za povedat… Morda boste kdaj deležni tega sestavka, če bo dr.Žgulj mnenja, da dotične misli lahko ugledajo luč sveta in niso nikomur nevarne… do takrat je bolje, da ostanete zvesti svojim prepričanjem.

18.00

Čas za zdravila. Ne vem sicer kaj zaene sirupe in tablete sem pil, vendar začuda niso imeli tako slabega okusa.. morda bi se jih kar privadil… pazit moram samo, da ne bom ratal odvisen od teh tablet, ker pol se mi slaba piše. Verjetno mi bodo sčasoma tako ali tako zmanjšali odmerek. Do 19.ure sem razmišljal malce o tem koga vse pogešam.. kar dosti vas je – upam, da tudi vam prebliskne kaka misel o meni.

19.00

Večerja (popečen kruhek, maslo in marmelada). Za prvo silo bo, vendar, če bom vsak dan dobival tako majhne porcije, me po dveh tednih ne bo več nikjer videti. Zraven razmišljam kaj vse vam bom danes napisal v svojem povzetku in česa res ne smem pozabiti (sej Kristi sem vam že omenil ane :P). Tist čas pred spanjem, ko mi bodo dovolili uporabo računalnika, da vam vse to napišem, zato je bolje, da imam vsaj nekaj vnaprej pripravljeno. Če boste želeli, vam drugič lahko še kaj dodam ali prihranim, odvisno od vašega odziva. Vedite, da mislim na vas in da kljub temu, da ne bomo imeli tistega stika kot ponavadi… si zaslužite objem… ker se spodobi in je pravično.

 

22.37

Tako, naredili so izjemo in mi pustili malce več časa, da sem spisal vse potrebno – upam, da internet ne bo zahinavil, saj je to edini stik prek katerega se bomo slišali. Tudi vi ne odlašajte in napišite kako ste kaj… da bom vsaj kolikor toliko na tekočem…

Ps: če ne pridem vem do konca BB naj mi en sporoči kdo je zmagal ;)

Lahko noč in pax vobiscum,

Jure

Is there a mirror on the wall?

Zvonec… (zgleda ni dovolj samo en pritisk, ampak je nekdo očitno umrl s prstom na gumbu).

V mislih zakolnem: "Kdo zdej spet teži, jebemti, zihr spet kako sadje/zelenjavo prodajajo al pa kšne druge bedarije k so uporabne tok k plavutke kameli". Vstanem in grem proti vratom, da na-zvoncu-krepajočemu osebku sporočim, da lahko svoje truplo naprti kakemu drugemu sosedu, meni, poštenemu državljanu, pa naj ne moti idile in osebnega miru. Tik preden primem za kljuko se že derem čez zaprta vrata: "Ja, ja, sam moment, nism gluh – ŠE!", v mislih pa se že utrne nova bojazen: "Jeba, sam, da niso Jehovci, te znajo bit vztrajni in se jih ne bom znebu, dokler ne bojo povedal svojga (this is the ultimate truth) sporočila". Ko odprem vrata pred sabo namesto zamišljenih scenarijev zagledam dve postavi, prvo (visoko kakih 1.75m) oblečeno v belo haljo s smrtno resnim obrazom, druga (verjetno širša kot višja) pa je med mojim premerjanjem "moža v belem" z rokami Conanove magnitude že grabila po meni in me vlekla iz bajte, da nism mogu rečt niti "kva kurba…?" do konca. In kako tudi bi, ko pa mi je milisekunde zatem, "mož v belem" v usta in na nos že spretno tlačil neko krpo čudnega ostrega vonja. The rest was blank...

Ko sem iz kdo-si-ga-ve-katere dežele spet prišel k sebi, sem začutil, da ležim na boku z zvezanimi rokami med koleni in verjetno zaselotejpanimi gležnji. Ko sem hotu odpret oči, da bi vidu kaj zaboga se dogaja in kje sm, sem po "Sherlockovsko" dojel, da ma tkanina na moji faci verjetno svoj namen – in ta zagotovo ni lepotni. "Pizda, prasci so mi prevezo dal, da ja nam nč vidu" sem si mislu, hkrati pa sem si že risal slike tiste znanih internetnih kajl v smislu "Well no shit Jessica Fletcher, you just solved a murder case by expressing the obvious", na katero tud sam dostikrat pomislim pri "posebnih" objavah uporabnikov na forumih (objavim jih zaradi funkcije in vljudnosti kakopak ne). "Jeba, to je ziher zrd stvari, ki jih delam/gledam/pišem… po internetu, kako pa naj bi drgač vedl kam pridt in koga vzet?" sm si ponavljal v glavi med poskusi osvoboditve rok, da bi si na kakršnkol način lahko odmaknil jebeno prevezo. "Fak, še roke so mi med kolena fiksiral, [vstavi random kletvice v poljubnih jezikih]… Sam, da ga nam zdej v rito fasu al pa kej, ker vsaj to nedolžnost bi rad obdržal, če so mi že druge vse deklice pokradle". Če že gledat nism mogu, sm se pa osredotočal na drugo zadevo, k jo potrebni najstniki in najstnice zrd masturbacije še predobro poznajo in uporabljajo – sluh. "Aha, ena ura more bit nek tle, ker se sliši tiktakanje nihala…".

V tistem momentu se iz daljave slišijo zamolkli udarci (po vsej verjetnosti) cokel, ki postajajo vse glasnejši in razločnejši. Zvok škrtajoče kovine v ključavnici razkrije, da sem kot "tahuda žvau" zaklenjen – in očitno en sam obrat ključa ni dovolj, da bi mojo nežno dušo držal ločeno od ostalega sveta. "Aha, zdle mam mrbit šanso, da lohka kej nardim…karkol…mogoče mi rata" sem si mislu in že koval načrt kako bi z imitacijo pretepa Stevena Seagala grdogrdim mamojebcem pokazu, da z mano ni šale.

"Dejte ga pr gmh držat, da mu tole medicino prtisnem, pol se pa tko ne bo zmogu upirat" se je glasil hripav ukaz. "Auu, pizda ti materina, kok te bom po pički ruknu, sam… da se...aa-" (to bolečino sem valda poznal, sej je šlo za eno najbolj neprijetnih zadev na celem svetu – vbod igle). Stavka niti nism mogu nadaljevat, ker sm bil v momentu zadet, pred očmi so mi kr smešni roza slončki plesal… levo pa desno, k da bi bli v cirkusu. Sneli so mi prevezo in tko sm zdej "videl" slončke plesat po starinskem pohištvu, k je krasil mojo kamrico. Posedl so me na posteljo, ki je bla stisnjena v enega od kotov sobane, zraven pa je stala premična "nočna omarica" na kateri so bile neke (debele) bukve.

"Sem doktor Žgulj in tu si za svoje dobro…" je
jel pojasnjevati hripavi dohtar. "Ta večplastna osebnost, ki jo nosiš v sebi, je prerastla meje dovoljenega…mešaš sanje z realnostjo, ne nadziraš svojih izpadov, v tebi se nabirajo negativna čustva (ljubosumje, jeza, žalost in trpljenje), ti pa se s tem ne znaš spoprijeti, zato so se prijatelji odločili, da te je potrebno pozdraviti neglede na terapijo. Želijo te nazaj takega kot si bil, kajti takega so te spoznali in točno takega te imajo radi. Kje so sedaj tista tvoja dobra dejanja za katera si se vedno potrudil, da so bila izpeljana popolno…? Se še spominš kolikokrat si slišal, da si "zlat fant" in kako nikoli nisi znal ceniti teže in pomena teh besed? Namesto, da bi razumel, kaj pomeniš določenim osebam, se ti raje igraš z njihovimi čustvi in jih puščaš v negotovosti… to se bo končalo – tukaj in zdaj". Z roko je prijel za največjo knjigo na omarici in mi jo pridržal par cm pred očmi, da sem bil sposoben prebrati naslov…

"SV..ET…O… PI…SM…O" sem zadrogirano počasi bral črko po črko, dohtar pa je v istem momentu pristavil: "Zaupaj besedam pisanim v tej knjigi, kajti znotraj teh platnic boš našel svojo odrešitev". Dasiravno sem si želel ugovarjati, mi možgani zaradi doze "medicine" niso bili sposobni spraviti nič konkretnega v bran – lahko sem samo nemo strmel v knjigo odrešitve…

"Vsak dan boš imel možnost napisati povzetek svojega preživetega dneva, počutja in mišljenja, da bodo prijatelji lahko spremljali kako napreduješ… Čakali bodo, da se zopet vrneš mednje kot oseba, ki jih je navduševala s srečo, dobroto, zadovoljstvom, ljubeznijo in prijateljstvom. TO so stvari, ki so dejansko relevantne!" je končno sklenil svojo pridigo dohtar.

 

Zdaj pa čutim, kako me premaguje utrujenost, zato se bom prepustil spancu… ko pa se zbudim, pa se začenja "terapija".

Ave!

Čas teče…

In seveda nič ne reče :(

Sem si zadal obljubo, da bom pred iztekom meseca spisal še en blog in sem mnenja, da je najbolje, da to storim sedaj (glede na to, da ne morem zaspat)

Kaj je novega od zadnjega vnosa… hmm pejmo po vrsti, da se česa ne pozabi:

• bil je nov meet ob pivih
  
• izboljšujem svoje pedagoške sposobnosti
  
• modeliram procese za eno Celjsko firmo v okviru inštituta za poslovno informatiko
  
• začel se je slovenski Big Brother, tko da sm prvič vidu to "čudo" in kaj je njegova poanta
  
• tempo življenja se je prestavil na 150%
  
• najdu pesem iz katere je blo povzeto sporočilo za božič 2003
  
• še vedno hodim pozno spat
  

Meet je bil carski, tako kot tudi predhodni (ugotavljam, da bi ga morali nujno ponavljati vsaj mesečno, ker bomo tko vsaj vedeli kaj se kej dogaja komu). Tud kak maraton bi spet pasal, samo fino bi se blo uskladiti kaj bi gledali (očitno "barely legal" odpade:).

Glede vaj in pedagoških sposobnosti morm priznat, da se je stanje zelo izboljšalo in se tud dobr počutim v tej vlogi. Trudim se vsem razložiti tako, da bojo čimveč odnesli in da bojo razumeli koncepte, ki se jih predava. Vzdušje je vedno boljše – upam, da se tako tudi nadaljuje.

Modeliranje procesov… uf ta reč je kr naporna, velik stvari je za popisat, za zrisat, da se vidi stanje in seveda, da se vodilni v podjetju zmenijo kako sploh delajo. Ko potrdijo posamezne slike se zadeva spet premakne naprej za nekaj procentov – le naj se vse dobro izide. Čeprov je bilo pri nekaterih divizijah malce zmedeno vse, smo končno naredili tako sliko, da je vsem odgovarjalo.

Big Brother je ponudu pričakovan raznolik folk, ki se bo slej ko prej začel podjebavat – sploh, ker bo potrebno izločat in ko boš naletu na "prijatelja" bo težko rečt, da ga nominiraš za izhod (solze bojo tekle v rekah). Napovedovat kdo bo zmagal je nesmiselno, ker je tok nepredvidljivo vse, da je kar joj. Sama organizacija BB je čisti podn, kar se je vidlo pri plesno-glasbenih točkah, ter odhodu dveh tekmovalcev iz hiše po lastni volji (čemu se potem prijavljate buksli?).

Hitrejši tempo je posledica dela na faxu (pedagoški proces kot tudi delo na IPIju). Živim karikirano rečeno samo za službi. Ampak sem zadovoljen, ker bojo fajn izkušnje.

Glede pesmi… ja trajalo je dolgo, da sm to najdu… niti nisem pričakoval, da je iz pesmi – zato sem bil toliko bolj presenečen. Bojim se ne več, čeravno so nekateri koščki konkretno obkrušeni… ampak so pa celi!

Ura je 00:31 in za zdajšnje razmere je to pozno (včasih se je ob tej uri vse komaj začelo).

Za blogerski svet… izza monitorja in tipkovnice...

Jure

8.marec – Dan žena

Drage deklice, žene, pionirke, matere, … ZDRAVSTVUJTE!!!

 

Danes je vaš dan in če ga ne boste primerno izkoristile, vas nažalost ne čaka drugega kot spet 364 dni trpljenja za štedilnikom, pralnim ali pomivalnim strojem, stanje ob likalni deski in predvsem "uživanju", ko boste morale v tišini počakati, da se na TV sprejemniku konča nogomet/formula/dober film/…

 

Danes so vam dovoljene sanje.…jutri….pa bo ketna spet v uporabi :P

 

PS: Vse pritožbe lahko pošljete na mail ali uporabite komentar na blogu. Obljubim, da bom vse do zadenjega maila/komentarja…..ignoriral (lažem, s kakim si bom ziher dal duška) :P

PPS aka "če si ženska ne beri": Kdaj bo spet kak izlet v dobri družbi na kako pijačo in pogovor?

 

Samo danes vas imam rad,

Vaš Jure :*

Meum Diem et quid habeo dictare

Waaa, včeraj je bil spet en tistih dni (oziroma bolje rečeno večerov), ki ti pokažejo, da se spomine splača ohranjat. Recept kot vedno zelo preprost:

• družba s katero si prebil svoje mladostniške dni (dasiravno ne v polni zasedbi) in njihove nežnejše polovice
• malce (ok, za naše potrebe kar nekaj) alkoholnega spremstva
• kovanec (ali dva)
• Saška Lendero
• kakšno dekletce v sexi oblekci (opcijsko, vendar preferirano)

Vstopimo verjetno v najbolj miren lokalček v našem naselju in poiščemo primerno mizico, ki bo gostila naše zasedanje. Poseditev je bila odlična – pogled na šank, TV zaslon in seveda ostale mize. Sledi izbira pijače pri kateri velja več (okusnega) za manj (evros). V listi pijač zagledaš vrč s pivom (1,5l) in ti je jasno – tole bi…pa 4 kozarce, da kolegi pač ne bojo strmeli z zavidanjem, kako imaš ti največjega. Pade prvi vrč, debata kot se za začetek spodobi lahkotna, razni "kva dogaja in kako si stuff", kasneje pa po zaslugi Saške Lendero ne moreš mimo debate o masaži prsi (BTW, če masiraš katere druge dele telesa tudi zrastejo…?). Pridodaš še na tleh najden kovanček za 10 centov in pogovor nanese na tisto vodko mešano z deževnico, danske pivske igrice in tako dalje. Česa nam je bilo to takrat treba mi ni jasno, vem pa, da ko enkrat začneš konzumirat pijače, jim zlahka ne rečeš STOP, pa četudi to pomeni, da "mešaš" z deževnico. Kaj vse človk spravi vase, če ma namen (in mal ponosa)…

Stvari, ki jih bo treba dat na listo neverjetnih in nikoli pozabljenih:

• legendarni "zeleni blisk"
• burek ob pol štirih zjutraj
• jelenčki
• pica pečena v toasterju
• stavki "fanta a 'vta kej častila?", "mamo fante, v Zrečah so", "a tega ti je pa mami kupla?" in seveda nažalost še "stran glej!"
• …… (če bi pisal naprej bi porabu preveč placa – se pa da vedno o tem pogovorit v živo)

Tole bi blo treba ponovit…večkrat...le kdo ma naslednji RD? (oh noes, its teh meh).

Till next time, kids, take care

Letting go...

A wealth of wisdom and experience lies behind the simple saying – “let go”.

At some point in our lives, all of us experience the struggle of letting go. We tend to cling to old habits or resentments that make our progress forward difficult or even impossible. When we encounter impasses in our life, we summon our old stubbornness and pride and hopelessly thrash about. Fighting our defects means living from a “me” instead of “we” perspective. Old habits die slowly. We experience many old feelings of shame and remorse over past binges, as well as regrets about failed relationships. These feelings haunt us with an intensity we hadn’t known while we were medicating our feelings.

When we are confronted with unpleasant feelings and the necessity to change, we may fall back on our deepest instinct – we fight. Whether the problem is to move on after a relationship ends, we cannot change as long as we struggle.

Change is frightening. The past may have been miserable, but at least it was familiar. We become comfortable with old habits and thought patterns which keep us from growing. Our negative thoughts can snowball and, at times consume us. Negative thinking separates us from a sense of belonging, suffocates our hope and prevents us from gaining true happiness. Negativity has been a part of our lives for so many years, we need a great deal of practice to develop positive views.

If we pause in the midst of our struggles and worries, we can give ourselves time to let a new realization sink in; we don’t have to fight anymore. We have another choice: we can surrender. Rather than manipulating situations, we can surrender control. Surrender is essentially an act of trust. When we let go, we can trust events to unfold on their own. Trust gives us a sense of acceptance, and through acceptance we find serenity.

Paradoxically, surrender is not the same as giving up. Surrender means exchanging “me” for “we”; ergo letting go.

Many of us cling to old habits and problems, even though we realize they cause more harm than good. Deep in our hearts we feel alone in the world. We should share our strengths, experiences and hopes. Listening to suggestions would be appropriate, instead of dismissing ideas that differed from ours. Gaining a sense of connection with others helps build a spiritual foundation that will sustain us in times of trouble.

It may be easy to slip into old ways of thinking during times of stress and look for impulsive, desperate or easy solutions. We need to remember we now have more options than we had previously thought imaginable. We are humans, with all the freedom which that brings. When we are confronted with a problem, we feel afraid; but by cultivating a positive attitude of faith and hope we can put our problems in perspective.

Times of pain are always opportunities for growth. We don’t need to solve all our problems in a day, we don’t have to solve all our problems by ourselves. All we need to do is reach upon ourselves, through meditation and prayer.

Patterns of being overly critical and controlling usually means we are avoiding taking a good look at ourselves. We may be ignoring a character defect. It’s easier to blame our problems on someone else. When we let go of our efforts to change other people, we take responsibility for our own growth and change. We can turn things around by realizing we are not the center of the universe. We are each separate and unique.

Isolation is another warning that tells us to let go. We often isolate ourselves when we feel secretly ashamed about a problem. We may be in an abusive or overly dependent relationship. We should begin by being honest with ourselves and others, instead of telling them everything is fine. We need to be gentle with ourselves and patient with others.

The pain of personal growth is part of the human experience. While going through painful periods, we can be good to ourselves…and others.