Zakaj smo moški tako drugačni, ko je govora o čustvih?

Tole zadevo sem spisal zadnjič enkrat za enega kolega (u bistvu sem naredil menjavo - spis za radio SB page)... Besedilo mi samo po sebi ni nevemkaj, ker sm pisal ob večernih urah in nekako nisem bil sposoben misliti prav veliko, ampak vseeno pa par stvari drži...

Berite, da izveste katere...

Ljudje smo si že od vsega začetka različni, tako fiziološko kot psihološko, zatorej je povsem logično, da za vsa dejanja, obnašanja, misli in odločitve, iščemo smiselne analize, ki bi pojasnile raznolikost. Kljub vsemu pa je razumevanje miselnosti pri obeh spolih težko definirati, kaj šele povsem razumeti. Dejstvo ostaja, da smo kompleksna bitja, ki imamo privzgojene vzorce vedenja in reagiranja, vendar nam ekstremne situacije te vzorce z lahkoto spreminjajo, ter omogočajo delovanje izven meja morale, etike, čustev ali logike. V sledečem spisu bom poskusil predstaviti, kakšne so reakcije in razmišljanja moških, kadar je govora o čustvih.

Zgodovina nas uči, da je bil moški glava družine, tisti, ki je sprejemal odločitve, razporejal dolžnosti in skrbel za vse nujno v življenju. Sčasoma so se te razmere izenačile, ko so ženske dobile enakopravnost, vendar se je želja po ohranitvi "nadzora" pri moških še vedno ohranila. Navidezna izguba tega nadzora je moškim porušila samopodobo, zato se na vse načine trudijo, da to ostane čim dlje prikrito. Kljub vsemu pa na "čustvenost" človeka vpliva predvsem vzgoja staršev, kar seveda pomeni, da je nanjo možno vplivati. Menim, da se pri ženskah nekako bolj razvije smisel za ljubezen in čustva, kar je posebej opazno v času nosečnosti, ko se mati naveže na svojega otroka in ji le ta pomeni vse na svetu. Ženske imajo morda prav zaradi tega "materinskega duha" verjetno več potreb po čustvenosti, kot je to pri moških, ki se s kazanjem čustvenosti nekako osebnostno odpira. Moški se bo zato zelo težko privadil na tak položaj, saj v tem primeru svojo "predvideno" dominantnost zamenja za čustva, katera pa zaradi neizkušenosti zelo težko nadzoruje. Očitno bi potem lahko predvidevali, da je izguba nadzora tisto, kar omejuje moško čustvenost. Ženske v ljubezni iščejo čustvenost, ker si bolj kot nadzor želijo neko zavetje v katerem se bodo počutile varne in ljubljene, ter predvsem, da bodo to kasneje lahko nudile tudi otrokom. Želijo si tistega občutka ljubezni in pripadnosti, ki jim bo dajal svobodo in hkrati zagotovilo, da bo se bo vse dobro izteklo. Moški po drugi strani predvideva, da bo on tisti, ki bo skrbel in branil svoje imetje z družino vred, zato potrebuje trdnost in razum, kar je v nasprotju s tako čustvenostjo, kot jo predvidevamo za ženske.

Za konec lahko rečemo, da bi morali vsi ljudje razmišljati o čustvenosti in se truditi, da izboljšamo svoje odnose, ter pokažemo, kar v resnici čutimo, saj bomo na tak način lažje presojali osebe in njihove namene. V današnjem svetu se trendi tako hitro spreminjajo in apatičnost vse bolj zavzema svoje mesto med ljudmi. Na tak način pustimo, da naša čustvenost izginja in vse bolj se dogaja, da ljudje mislijo samo in le nase ter svoje koristi. Kako drugače bi bilo, če bi se ljudje le za trenutek ustavili in pobegnili od svojih obveznosti, ter namenili ta trenutek za vpogled vase in se osredotočili na naša čustva. Svet bi dojemali v povsem drugi luči in tudi veliko problemov ne bi bilo več tako velikih, predvsem pa bi bilo več upanja. Za zadnji stavek pa bi uporabil kar misel, ki bo povzela celoten zaključek, gre pa takole:

"Nikoli se ne opravičuj, če pokažeš čustva. Če se, se opravičuješ samo zaradi resnice."

P.s.: zvedu sm, da je dubu oceno odl(5) -> so I pwn ;)