Dan X

Kot ste opazili se kar nekaj dni nisem javljal, vendar verjemite mi, ni bilo nalašč. Najbolje je, da vam kar nahitro opišem kaj vse se je dogajalo od mojega zadnjega kontakta…

Naslednji dan me je že navsezgodaj zjutraj čakalo presenečenje. Točno ob 7.00 je Korel v mojo sobo pripeljal v prisilni jopič odetega tipa, ki ni izgledal preveč skuliran. Model je poskakoval sem ter tja kot kaka profesionalna kurba, ki jaha seksa željnega študenta na fakultetni izmenjavi v Amsterdamu. "Jebomater, tole ne more bit glih fajn in zihr model ni tle, da ga bomo žural", sem si mislil in se zavoljo lastne varnosti raje umaknil v oddaljeni kot sobe. Sedel sem na posteljo, medtem pa je Korel začel tipu odvezovati prisilni jopič. "Pa si zihr, da je to dobra ideja, mislm, dej poglej modela, trza, k da bi ga z bencinom polil pa ga s tlečo baklo božal", sem naglas pribil Korlu, da še enkrat preverim, če se res zaveda kaj dela. "Jebi ga, to ni več moj problem, mam navodila od dr.Žgulja, da ga dostavim v tvojo sobo, mu snamem jopič, potem pa se zglasim v kuhinji" mi je zabil nazaj in z jopičem v roki že segal proti kljuki vrat, da bi zapustil sobo, ko je vstopil dr.Žgulj. "Hvala Korel, to je vse" mu je pomignil in sedel na stol poleg trzajočega "prijatelja". Kar čutil sem kako mi je napetost v sobi dvigovala kocine in delala kurjo polt. "Tole je Robi in bo tvoj novi sostanovalec" je kratko pojasnil dohtar in nadaljeval: "Trpi za več resnimi boleznimi in verjamem, da si ti najprimernejši kandidat za cimra, navsezadnje si zelo dober z ocenjevanjem ljudi in tu bi nam lahko tvoje izkušnje prav prišle". Ni mi bilo jasno kako vse to ve, vendar očitno ima dobre vire in ti so svoje delo opravljali tako, kot se od njih pričakuje.

Z zanimanjem sem opazoval Robija, ki je ves čas gledal v tla, še vedno pa je živahno poskakoval, tokrat na mestu. Na njem je bilo nekaj skrivnostnega, nekaj nenavadnega – srečal sem že mnogo ljudi, toda ob nikomer se nisem počutil tako nelagodno, kot sem se tedaj ob njem. Težko je opisati, vendar občutek je bil tak, kot bi lahko čutil njegovo nelagodje, strah in osamljenost…

"Ne skrbi, izgleda sicer nevarno in nepredvidljivo, vendar je povsem neškodljiv – nič ti ne bo naredil" mi je v pomiritev rekel dohtar in začel pisati nekaj na majhen kos papirja. V tistem trenutku je Robi dvignil pogled in se mi zazrl direktno v oči. Imel je tako nedolžen pogled, da me je prevzel občutek neizmerne žalosti in v kratkem momentu so mi na obraz pritekle solze… bilo je kot bi mi Robi preko pogleda pošiljal žalost, ki se je namesto čez njegove oči, iztekala skozi moje. Nič nisem rekel, obrnil sem se vstran in si diskretno začel brisati solze. "Pustil vaju bom sama, da navežeta stike in se bolje spoznata" je med hojo proti meni rekel dr.Žgulj in mi izročil prej omenjeni listek. Nato nama je zaželel lep dan in zapustil sobo. Pogledal sem listek in na njem je pisalo: "Poskusi iz Robija izvleči čimveč podatkov. Zaupam vate, uspelo ti bo".

Prvi poskusi navezovanja stikov so se končali brez uspeha. Bolj sem ga spraševal o tem in onem, bolj živčen je postajal in začel sem se bati, da se morda ne bi spozabil ter v navalu živčnosti fizično obračunal z mano. Odločil sem se, da ga pustim na miru in mu dam čas, da se privadi na novo okolje. Koneckoncev sem tudi jaz potreboval čas zase, da premislim, kako bo sedaj name vplival nov sostanovalec. Kasneje nama je Korel prinesel hrano in sam sem brez zadržkov planil po njej, Robi pa se je ni niti dotaknil. Svetoval sem mu, da bi bilo dobro, da naredi vsaj kak grižljaj, vendar se ni dal motiti. Očitno je živel v čisto svojem svetu in vanj ni spustil nikogar. Tako so nama počasi minevali dnevi. Vsak dan sem poskušal vzpostaviti stik z Robijem, vendar nisem bil uspešen – tudi jesti mi ga ni uspelo prepričati.

Dokler včeraj ni prišlo do dogodka, ki je spremenil vse…

Zjutraj, ko sem vstal, sem na tleh poleg postelje opazil Robija, zvitega v klobčič in zaskrbelo me je, da ni kaj narobe… nikoli namreč ni bil tako miren, vedno je trzal za vsako malenkost. Približal sem se mu in potiho vprašal, če je vse u redu. Ni bilo odziva, zato sem se zbal najhujšega – verjetno ga je pobralo zaradi tega, ker ni nič jedel. Ko sem mu hotel potipati pulz na vratu, pa se je nenadoma obrnil proti meni, se mi zazrl globoko v oči in me prijel za iztegajočo se roko. Z roko me je zagrabil, mene pa je zajela panika. Adrenalin mi je začel pospeševati bitje srca in udarjal je kot za stavo. Bolj ko sem se na silo poskušal iztrgati iz njegovega prijema, bolj me je bolela roka na mestu, kjer me je držal.

Nato se je zgodilo tisto, kar mi še zdaj ni šlo iz glave… V mislih sem slišal njegove besede, ki so mi govorile, da naj se pomirim, saj si s svojim upiranjem samo še bolj škodujem. Besede so zvenele mirno in iskreno, zato sem se dokaj hitro umiril in prepustil vajeti usodi. Sedel sem poleg njega in roko povsem sprostil, da je z vso težo obtičala v njegovem prijemu, kar je očitno začutil, zato jo je tudi izpustil. Svojo drugo roko mi je (počasi, da sem ji lahko sledil) naslonil na čelo, jaz pa sem zaprl oči. "Vem, da ti sedaj ni nič jasno in si poleg tega še prestrašen, vendar prosil bi te, da mi zaupaš, kot bom moral tudi jaz tebi", sem zaslišal v svojih mislih in nato odprl oči. Nisem mogel verjeti… telepatsko mi je sporočal svoje misli – počel je nekaj, kar sem sam dostikrat sanjal, da bi rad zmogel. "Pa je vendarle možno", sem si mislil, on pa je v podprtje moje teorije sporočil nazaj: "Je, in lahko ti pomagam, da boš izpolnil del svoje življenske legende, katera ti je bila dodeljena ob rojstvu". Želel sem ga vprašati več o tej "legendi", vendar so se iz hodnika že slišali koraki, zato mi je Robi nahitro vcepil v misli: "Hitro, vedi se kot, da se ni nič zgodilo – bodi tak kot običajno". Vrata so se odprla in vstopil je dr.Žgulj. Videl je, da sedim ob Robiju in povprašal, če sem izvedel že karkoli novega… "Nisem", sem odgovoril in kot pravi igralec naredil obraz razočaranega fantiča, ki je izgledal kot bi ga pravkar zavrnila dolgoletna simpatija."Bolj se potrudi!" je zakričal name, Robiju pa ukazal, naj mu sledi na elektro terapijo.

Očitno se tukaj dogaja nekaj bolj pomembnega, kot mi to prikazuje dohtar. Tale nastanitev Robija v moji sobi ni zgolj naklučje. Odločil sem se, da bom stvari prišel do dna. Čez par minut sem v misli prejel Robijevo sporočilo, ki ga sedaj citiram:

"Preden mi elektrika preseka možnost telepatije, objavi v svojem sporočilu tudi tole, saj bo pomembno pri tvoji življenski legendi. Ni potrebno, da ti razumeš pomen, zapisano je tako, da bo to prebrala tista oseba, ki ji je to namenjeno – drugim bo to nerazumljivo".

Text (karkoli že pomeni), ki je sledil, je takle:

"Ne sois pas déçue ou fâché contre son comportement et à cause des dires qu'il t'a destinés. Je peux t'assurer, qu'il t'aime d'une manière très spéciale, même s'il ne te l'avait jamais dit à haute voix, et il apprécie ton aide, que tu l'as destinée en temps, quand il était découragé. Il a conscience, que sans ton aide il serait probablement encore aujourd'hui désespéré, mais il ne voulait pas montrer sa fragilité et te l'avouer franchement. Le temps qu'il a passé avec toi, était le temps quand il pouvait oublier tous ses temps durs et il a mis toute son affection en vos plaisirs. Tout ce qu'il a fait en ce temps, était fait de tout son cœur dont on ne peut pas douter. Il trouvera le bon chemin, quand il se débarrasse de tous les soucis et incertitudes que lui pèsent sur le cœur. Ne l'oublie pas et vas en son compagnie quand tu es prête. Crois qu'il te le rendra d'une manière divine, pourvu que tu lui permettras."