Zvonec… (zgleda ni dovolj samo en pritisk, ampak je nekdo očitno umrl s prstom na gumbu).
V mislih zakolnem: "Kdo zdej spet teži, jebemti, zihr spet kako sadje/zelenjavo prodajajo al pa kšne druge bedarije k so uporabne tok k plavutke kameli". Vstanem in grem proti vratom, da na-zvoncu-krepajočemu osebku sporočim, da lahko svoje truplo naprti kakemu drugemu sosedu, meni, poštenemu državljanu, pa naj ne moti idile in osebnega miru. Tik preden primem za kljuko se že derem čez zaprta vrata: "Ja, ja, sam moment, nism gluh – ŠE!", v mislih pa se že utrne nova bojazen: "Jeba, sam, da niso Jehovci, te znajo bit vztrajni in se jih ne bom znebu, dokler ne bojo povedal svojga (this is the ultimate truth) sporočila". Ko odprem vrata pred sabo namesto zamišljenih scenarijev zagledam dve postavi, prvo (visoko kakih 1.75m) oblečeno v belo haljo s smrtno resnim obrazom, druga (verjetno širša kot višja) pa je med mojim premerjanjem "moža v belem" z rokami Conanove magnitude že grabila po meni in me vlekla iz bajte, da nism mogu rečt niti "kva kurba…?" do konca. In kako tudi bi, ko pa mi je milisekunde zatem, "mož v belem" v usta in na nos že spretno tlačil neko krpo čudnega ostrega vonja. The rest was blank...
Ko sem iz kdo-si-ga-ve-katere dežele spet prišel k sebi, sem začutil, da ležim na boku z zvezanimi rokami med koleni in verjetno zaselotejpanimi gležnji. Ko sem hotu odpret oči, da bi vidu kaj zaboga se dogaja in kje sm, sem po "Sherlockovsko" dojel, da ma tkanina na moji faci verjetno svoj namen – in ta zagotovo ni lepotni. "Pizda, prasci so mi prevezo dal, da ja nam nč vidu" sem si mislu, hkrati pa sem si že risal slike tiste znanih internetnih kajl v smislu "Well no shit Jessica Fletcher, you just solved a murder case by expressing the obvious", na katero tud sam dostikrat pomislim pri "posebnih" objavah uporabnikov na forumih (objavim jih zaradi funkcije in vljudnosti kakopak ne). "Jeba, to je ziher zrd stvari, ki jih delam/gledam/pišem… po internetu, kako pa naj bi drgač vedl kam pridt in koga vzet?" sm si ponavljal v glavi med poskusi osvoboditve rok, da bi si na kakršnkol način lahko odmaknil jebeno prevezo. "Fak, še roke so mi med kolena fiksiral, [vstavi random kletvice v poljubnih jezikih]… Sam, da ga nam zdej v rito fasu al pa kej, ker vsaj to nedolžnost bi rad obdržal, če so mi že druge vse deklice pokradle". Če že gledat nism mogu, sm se pa osredotočal na drugo zadevo, k jo potrebni najstniki in najstnice zrd masturbacije še predobro poznajo in uporabljajo – sluh. "Aha, ena ura more bit nek tle, ker se sliši tiktakanje nihala…".
V tistem momentu se iz daljave slišijo zamolkli udarci (po vsej verjetnosti) cokel, ki postajajo vse glasnejši in razločnejši. Zvok škrtajoče kovine v ključavnici razkrije, da sem kot "tahuda žvau" zaklenjen – in očitno en sam obrat ključa ni dovolj, da bi mojo nežno dušo držal ločeno od ostalega sveta. "Aha, zdle mam mrbit šanso, da lohka kej nardim…karkol…mogoče mi rata" sem si mislu in že koval načrt kako bi z imitacijo pretepa Stevena Seagala grdogrdim mamojebcem pokazu, da z mano ni šale.
"Dejte ga pr gmh držat, da mu tole medicino prtisnem, pol se pa tko ne bo zmogu upirat" se je glasil hripav ukaz. "Auu, pizda ti materina, kok te bom po pički ruknu, sam… da se...aa-" (to bolečino sem valda poznal, sej je šlo za eno najbolj neprijetnih zadev na celem svetu – vbod igle). Stavka niti nism mogu nadaljevat, ker sm bil v momentu zadet, pred očmi so mi kr smešni roza slončki plesal… levo pa desno, k da bi bli v cirkusu. Sneli so mi prevezo in tko sm zdej "videl" slončke plesat po starinskem pohištvu, k je krasil mojo kamrico. Posedl so me na posteljo, ki je bla stisnjena v enega od kotov sobane, zraven pa je stala premična "nočna omarica" na kateri so bile neke (debele) bukve.
"Sem doktor Žgulj in tu si za svoje dobro…" je
jel pojasnjevati hripavi dohtar. "Ta večplastna osebnost, ki jo nosiš v sebi, je prerastla meje dovoljenega…mešaš sanje z realnostjo, ne nadziraš svojih izpadov, v tebi se nabirajo negativna čustva (ljubosumje, jeza, žalost in trpljenje), ti pa se s tem ne znaš spoprijeti, zato so se prijatelji odločili, da te je potrebno pozdraviti neglede na terapijo. Želijo te nazaj takega kot si bil, kajti takega so te spoznali in točno takega te imajo radi. Kje so sedaj tista tvoja dobra dejanja za katera si se vedno potrudil, da so bila izpeljana popolno…? Se še spominš kolikokrat si slišal, da si "zlat fant" in kako nikoli nisi znal ceniti teže in pomena teh besed? Namesto, da bi razumel, kaj pomeniš določenim osebam, se ti raje igraš z njihovimi čustvi in jih puščaš v negotovosti… to se bo končalo – tukaj in zdaj". Z roko je prijel za največjo knjigo na omarici in mi jo pridržal par cm pred očmi, da sem bil sposoben prebrati naslov…
"SV..ET…O… PI…SM…O" sem zadrogirano počasi bral črko po črko, dohtar pa je v istem momentu pristavil: "Zaupaj besedam pisanim v tej knjigi, kajti znotraj teh platnic boš našel svojo odrešitev". Dasiravno sem si želel ugovarjati, mi možgani zaradi doze "medicine" niso bili sposobni spraviti nič konkretnega v bran – lahko sem samo nemo strmel v knjigo odrešitve…
"Vsak dan boš imel možnost napisati povzetek svojega preživetega dneva, počutja in mišljenja, da bodo prijatelji lahko spremljali kako napreduješ… Čakali bodo, da se zopet vrneš mednje kot oseba, ki jih je navduševala s srečo, dobroto, zadovoljstvom, ljubeznijo in prijateljstvom. TO so stvari, ki so dejansko relevantne!" je končno sklenil svojo pridigo dohtar.
Zdaj pa čutim, kako me premaguje utrujenost, zato se bom prepustil spancu… ko pa se zbudim, pa se začenja "terapija".
Ave!
Ni komentarjev:
Objavite komentar